Olševa (1929 m)

Nekoč se na te vrhove ni dalo priti kar tako, zdaj pa ob ustrezni volji ni težko, še posebej ob lepem vremenu. Omenil sem vrhove. Da, kar prav ste prebrali, kajti za Olševo bi skorajda lahko rekli, da je pogorje, saj ima kar nekaj vrhov in dolgo prostrano pobočje s slikovitimi razgledi. Z vrha se na severu vidijo prostrana polja ob Dravi, na zahodu Karavanke in Julijci, na jugozahodu pa pogorje Grintovcev kot na dlani. Tudi Robanov in Matkov kot se ne moreta skriti.
Kako jo mahnemo na Olševo? Do Solčave se ne bo težko pripeljati, potem pa pred mostom zavijte desno in se držite smeri proti Sv. Duhu oziroma vasici Podolševa. Ko se odpre razgled na slikovito cerkvico, na prvem odcepu zapeljite desno in pripeljali se boste na prijazno domačijo Rogar. Tu vas nihče ne bo preganjal, če boste prijazno vprašali, ali lahko parkirate.
Za domačijo jo mahnite po dobro označeni poti v gozdnati hrib in po dobri urici boste že iz gozda. Višina bo okoli 1700 metrov in pred vami bo zazijala 115 metrov dolga in okoli 40 metrov široka Potočka zijalka. Na tabli pred jamo so opisane glavne značilnosti, klop pa lahko ponudi tudi konec ture za tiste v družini, ki so nekoliko manj pripravljeni na pohode.
Pot je od tu naprej nekoliko zahtevnejša, saj takoj za jamo caka vzpon po dobro zavarovani poti strmo navzgor, potem pa dobro nadelana pot vodi po južnih pobočjih in kar za vsakim vrhom vidimo svoj cilj. Pa ni tako. Kar nekajkrat je potrebno še previdno malo sestopiti in se ponovno malo povzpeti ob jeklenici. Urica in pol bo minila do sedla, kjer se odpre razgled na avstrijsko Koroško. Vedeti morate, da pot vodi po meji z Avstrijo in da je kar nekaj vrhov na avstrijski strani, le najvišja Govca, ki jo boste dosegli po nezahtevnem pobočju v desetih minutah, je na slovenskem ozemlju. Razgled z vrha je res lep. Preden se boste spustili v dolino, bodite previdni vse do izhodišča.